»Igralka v svoji interpretaciji ne pretirava, temveč komičnost dozira z občutkom tako za žanr kot tudi za gledalca, uprizoritvenega materiala pa se loteva s svežino, subtilno duhovitostjo in pristno zanesenostjo, ki njeno kompleksno igro in nastop delata žlahtna.«
»Oba sta posebej izstopajoča in polnokrvna v briljantnem dvojcu z likoma Potnice in Delavke Tamare Avguštin. Čeprav brezimna, sta lika, ki ju je ustvaril Tomazin, vse prej kot tipska ali karikirana, temveč sta prežeta s toplino in z bistroumnim uvidom v usodo malega človeka, empatična, radoživa in polnokrvna, predvsem pa žlahtno smešna.«
»Svet 'začaranega sistema, ki je namenjen le še samemu sebi', je Zidar spretno vzpostavil z uporabo natančnega giba, arhitekturne prisotnosti na odru in simbolne moči prostora, s tem pa naredil odločen korak naprej proti tipu komedije, ki deluje prek subtilnega, počasnega in blagega.«
»Ob tem predstava ne poskuša moralizirati niti ne vsiljuje vsesplošnih resnic in aktualističnih klišejev, temveč razgibano korespondira z občinstvom – še najbolj takrat, ko razgalja nevralgične točke današnjega prostora in časa.«
»Paloma ne išče bližnjic z instanthumorjem, prilepljenim na etiketo narečja ali na enostranske interpretacije sladkogorskih likov, ampak dokumentarno osnovo in spominsko gradivo, iz katerih izhaja, premišljeno nadgradi in ustvari svoj fiktivni svet, v katerem vešče raziskuje večpomenskost komičnih nians malega kraja.«
»V vlogi je spektakularno smešen – naj bo to zaradi izjemne natančnosti podajanja komičnih poudarkov, ki je pri tako mladem igralcu resnično impresivna, naj bo to zaradi skoraj 'Jim Carreyjevske' gestikulacije in okončinskega opletanja ali pa zaradi čudovito bizarne dikcije, ki še dodatno začini že tako zelo dobro izdelan lik. Matej Zemljič vsak trenutek na odru ve, kako pričakovanja gledalca hkrati izpolniti, hkrati pa postaviti na glavo. V tej vlogi resnično ni šlo prav nič narobe.«
»V režiji Realistov vidno uživa in igralci ter gledalci skupaj z njo – vsak prizor je precizno peljan, atmosfera predstave se spretno giblje med realizmom, absurdom, celo grotesko, z minimalnimi sredstvi skozi spretno režiserkino odrsko postavitev vsem dobro znana forma kabareta zaživi v novi luči.«
»V slovenskem gledališču je družbena kritika vse prevečkrat omejena na resnobno podajanje fatalističnih podatkov z atmosfero konca sveta; Realisti pa se jemljejo ravno prav resno, da so kljub ostrim bodicam v prvi vrsti še vedno predvsem smešna, v vseh pogledih nadrealistično izvirna slovenska komedija.«
